Ali Bog odgovarja na naše molitve?
Kaj moramo narediti, da bo Bog uslišal naše molitve?
Avtor: Marilyn Adamson
Kako moliti: uslišane molitve
Ali ste tudi vi kdaj poznali koga, ki je prav vse svoje zaupanje položil v Boga? Ko sem bila sama še ateistka, sem imela zelo dobro prijateljico, ki je veliko molila. Vsak teden mi je povedala za kakšno novo stvar, za katero je prosila Gospoda, in vsak teden znova sem videla neverjetne reči, ki jih je Bog storil kot odgovor na njeno molitev. Verjetno si tudi vi lahko predstavljate, kako težko je ostati ateist, ko takšne dokaze opazujete dan za dnem. Čez čas namreč človek spozna, da proti takšnim dogodkom »naključje« ni ravno najboljši argument.
Zakaj je torej Bog uslišal molitve moje prijateljice? Odgovor na to vprašanje leži v njenem osebnem odnosu z Jezusom. Želela si je slediti Gospodu in je celo poslušala njegovo Besedo. Prepričana je bila, da ima Bog pravico voditi njeno življenje in mu je to tudi zavestno dopuščala! Njena molitev je bila neprisiljen del tega odnosa in ji zato ni bilo neprijetno stopiti pred Gospoda z različnimi skrbmi, prošnjami in težavami, ki so jo v tistem trenutku pestile. Vrhu tega pa je bila celo prepričana v Božjo ljubezen in v njegovo željo po tem, da se v vsaki situaciji obrne nanj (tako je namreč prebrala v Svetem pismu in kot sem že povedala, je poslušala Božjo besedo).
Bila je živ primer tega, kar nas Bog uči preko Svetega Pisma: »In to je zaupnost, ki jo imamo z njim: on nas usliši, kadar ga prosimo po njegovi volji.«1 »Zakaj Gospodove oči so uprte v pravične in njegova ušesa v njihovo prošnjo.«2
Zakaj torej Bog ne usliši prošenj vsakega posameznika?
Verjetno je odgovor v tem, da ne živijo vsi v osebnem odnosu z njim. Na svetu obstaja mnogo ljudi, ki verujejo v obstoj Boga in ga na trenutke celo častijo; toda tisti, katerih molitve niso nikoli uslišane, skoraj zagotovo ne živijo v osebnem odnosu z Gospodom. Nadalje sem prepričana, da ti ljudje niso nikoli prejeli popolnega odpuščanja grehov. Verjetno se sprašujete, kakšno vezo ima odpuščanje grehov z molitvijo. Dovolite mi, da vam pojasnim kar z besedami iz Svetega pisma: »Glejte, GOSPODOVA roka ni prekratka, da bi ne mogel odrešiti, in njegovo uho ni gluho, da bi ne mogel slišati. Pač pa so vaše krivde postale pregrade med vami in vašim Bogom, vaši grehi so zagrnili njegovo obličje pred vami, da ne sliši.«3
Popolnoma naravno je, da ljudje čutimo nekakšno oddaljenost od Boga; prav zato se nam vsakič, ko hočemo Gospoda za nekaj prositi, zgodi naslednje: molitev začnemo približno takole: »Bog, resnično potrebujem tvojo pomoč …« Po tem stavku nastopi krajši premor, potem pa nadaljujemo: »Zavedam se, da nisem popoln in da verjetno nimam nobene pravice, da bi te sploh lahko prosil za pomoč …« Torej se zavedamo svojih spodrsljajev in svoje grešnosti; pravzaprav se zavedamo, da tudi on ve za vse naše grehe in zato si rečemo: »Zakaj sam sebe slepim?« A ljudje pogosto ne vemo, da lahko prejmemo odpuščanje grehov in da lahko imamo z Gospodom osebni odnos. To je osnovni temelj, ki ga moramo zgraditi, če želimo, da Bog usliši naše prošnje.
Kako moliti: postavljanje temeljev
Najprej moramo vstopiti v osebni odnos z Gospodom. Poskusite si predstavljati naslednjo zgodbo: Miha se je odločil, da bo rektorja univerze Princeton (ki ga sploh ne pozna!) prosil, naj mu gre za poroka ob nakupu novega avtomobila. Po vsej verjetnosti Miha nima niti najmanjše možnosti, da mu ta gospod prošnjo ugodi. (Predvidevamo namreč, da rektor univerze ni navaden idiot.) Če pa bi bila zgodba malo drugačna in bi za isto stvar rektorja prosila njegova hčerka, bi se zgodba verjetno končala drugače. Odnosi med ljudmi so zelo pomembni.
Prav tako je pomemben tudi naš odnos z Bogom. Ljudje imamo namreč možnost, da se imenujemo Božji otroci in da pripadamo njegovi družini; on pa svoje otroke pozna in zato usliši njihove molitve. Jezus pravi: »Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene … Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke.«4
Zatorej se moramo vprašati: Ali resnično poznamo Boga? Kako dobro On pozna nas? Gojimo z njim osebni odnos, zaradi katerega smo lahko prepričani, da bo uslišal naše molitve? Ali smo se morda oddaljili od njega? Je postal Bog v našem življenju le še stvar navade? Če v svojem življenju ne čutite Božje bližine in če morda niste ravno prepričani, kako dobro poznate Boga, si lahko v članku Poznati Boga preberete, kako lahko še ta trenutek vstopite v osebni odnos z njim.
Ali bo Bog zagotovo uslišal mojo molitev?
Jezus je vsem, ki so položili svoje zaupanje vanj, dal zelo velikodušno ponudbo: »Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo.«5 »Ostati« v njem in pustiti, da njegove besede ostanejo v nas pomeni, da moramo svoje življenje živeti v nenehnem spoznavanju njegove prisotnosti, da mu moramo zaupati in da moramo poslušati njegovo besedo. Če bomo tako živeli, ga lahko prosimo, kar koli hočemo. Jezus je rekel: »In to je zaupnost, ki jo imamo z njim: on nas usliši, kadar ga prosimo po njegovi volji. In če vemo, da nas v vsem posluša, za kar koli ga prosimo, tudi vemo, da že imamo, kar smo ga prosili.«6 Kadar ga prosimo po njegovi volji, nas bo uslišal (to pomeni, da bo naše prošnje uslišal v skladu s svojo modrostjo, ljubeznijo in svetostjo).
Ljudje se pogosto jezimo na Boga, saj si predstavljamo, da njegovo voljo poznamo. Nekaj se nam zdi popolnoma smiselno in smo zato prepričani, da je to edini »pravi« odgovor na našo prošnjo – tako predvidevamo, da poznamo Božjo voljo. In tukaj se razmere zapletejo. Ljudje živimo v določenem času in z omejenim znanjem; nimamo vseh informacij o konkretni situaciji in ne vemo, kako bi kakšna rešitev vplivala na našo prihodnost. Božje razumevanje pa nima meja. Le on ve, kako se bo katera situacija zapisala v zgodovino ali kakšen vpliv bo imela na naše življenje. Njegovi cilji zrejo daleč v prihodnost in segajo tja, kamor naš človeški um ne more potovati. Tako Bog ne bo vsega naredil le zato, ker smo si zamislili, da mora biti takšna njegova volja.
Kaj je še potrebno? Kaj je Bog pripravljen narediti?
Če bi hoteli opisati, kakšne namene ima Bog glede nas, bi lahko napisali celo knjigo. Pravzaprav je celotno Sveto pismo opis osebnega odnosa, ki nam ga hoče Gospod podariti, in obenem opis načina življenja, ki ga ta odnos prinese. Naj naštejem nekaj primerov:
»… GOSPOD čaka, da se vas usmili, zato se bo vzdignil, da vas potolaži, kajti GOSPOD je Bog pravice, blagor vsem, ki zaupajo vanj.«7 Ste razumeli sporočilo tega stavka? Tako kot bi se nekdo vzdignil s stola, da nam pomaga, se bo tudi Gospod »povzdignil, da vas [nas] potolaži«. »To je Bog, njegova pot je popolna … ščit je vsem, ki se zatekajo k njemu.«8 »GOSPODU so po volji takšni, ki se ga bojijo [ga spoštujejo], ki pričakujejo njegovo dobroto.«9
Toda največji znak božje ljubezni in predanosti vsakemu človeku posebej pa je naslednji – Jezus pravi: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.«10 Jezus je namreč dal svoje življenje za nas in zato smo lahko prepričani v naslednje: »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?«11
Kako pa je z »neuslišano« molitvijo?
Pogosto se zgodi, da naši bližnji zbolijo ali celo umrejo in tudi finančne stiske so del vsakdanje resničnosti; pravzaprav nas lahko vsak trenutek doleti kakšna stiska. Kaj potem?
Bog nas poziva, naj vse svoje težave preložimo nanj. Celo v najbolj mračnih trenutkih: »Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas.«12 Tudi ko dobimo občutek, da cel svet razpada, nas lahko Gospod sestavi nazaj; celo takrat, ko nam vse uhaja iz vajeti, lahko On še vseeno priskoči na pomoč, in v takšnih trenutkih smo lahko resnično hvaležni, da osebno poznamo Boga. »Gospod je blizu. Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.«13 Bog nam na naše prošnje pogosto odgovarja z ukrepi, ki si jih nikoli niti predstavljali nismo, in prepričan sem, da lahko skoraj vsak kristjan našteje vsaj nekaj takšnih primerov iz svojega življenja. Toda čar osebnega odnosa je v tem, da nam lahko Bog podeli notranji mir tudi takrat, ko se razmere ne obrnejo na bolje. Jezus pravi: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.«14
Bog nas namreč prosi, da mu zaupamo ravno v takšnih situacijah (ko so razmere še vedno neugodne) – Gospod nas v Svetem pismu poziva, da »v veri hodimo in ne v gledanju.«15 A ta vera ni nikoli slepa, saj je zgrajena na značaju našega Boga. Podobno je z avtom, ki se pelje čez most Golden Gate. Za to, da bo avto prišel čez most, je bolj pomembna neokrnjenost mostu, kot pa to, kaj voznik čuti, kaj razmišlja ali o čem se pogovarja z osebo na sovoznikovem sedežu. Na drugo stran ga bo prinesla integriteta mostu, v katero je voznik položil svoje zaupanje, ko se je zapeljal na most.
Na podoben način tudi Bog zahteva od nas, da zaupamo v njegovo popolnost in značaj, usmiljenje, ljubezen, modrost in pravičnost. On pravi: »Z večno ljubeznijo te ljubim, zato ti tako dolgo izkazujem dobroto.«16 »Zaupajte vanj ob vsakem času, o ljudstvo, pred njim izlivajte svoja srca! Bog nam je zatočišče.«17
Povzetek … Kako moliti
Bog je vsem svojim otrokom (tistim, ki so ga povabili v svoje življenje in sledijo njegovi besedi) obljubil, da jim bo izpolnil vse za kar ga v veri prosijo. Poziva nas, naj vse svoje skrbi v molitvi preložimo nanj, on pa se bo odzval na naše prošnje v skladu s svojo voljo. Ko se soočamo z raznimi težavami, jih moramo vedno preložiti na Gospoda in tako bomo prejeli notranji mir, ki bi kljuboval vsaki stresni situaciji. Toda bolj ko ljudje poznamo Boga, več smo mu pripravljeni zaupati.
Če hočete izvedeti še kaj več o Gospodu in njegovi naravi, vas vabimo, da si preberete članek »Kdo je Bog?« ali druge članke na naši strani. Razlog, da ljudje molimo k Bogu, je v njegovi naravi. Toda prav prošnja, ki nam jo mora Bog izpolniti, je molitev za začetek osebnega odnosa z njim.
Kako začeti osebni odnos z Bogom …
(1) 1 Janez 5,14 (2) 1 Peter 3,12 (3) Izaija 59,1-2 (4) Janez 10,14; 27-28 (5) Janez 15,7 (6) 1 Janez 5,14-15 (7) Izaija 30,18 (8) Psalm 18,31 (9) Psalm 147,11 (10) Janez 15,13 (11) Rimljanom 8,31-32 (12) 1 Peter 5,7 (13) Filipljanom 4,5-7 (14) Janez 14,27 (15) 2 Korinčanom 5,7 (16) Jeremija 31,3 (17) Psalm 62,9
