Izpolnjeno Življenje
V naslednjih odstavkih boste lahko prebrali pričevanje treh ljudi, ki delijo z nami svojo izkušnjo o tem, kje so našli izpolnitev, sprejetost in smisel življenja.
Imate tudi vi kdaj občutek, da mora nekje obstajati nekaj več? Nekaj onkraj našega obstoja? V naslednjih odstavkih lahko preberete iskrene zgodbe, ki nam ponujajo nekaj mnenj o izpopolnjenem življenju in o vlogi, ki jo ima v našem življenju Bog.
Resnična izpolnitev življenja [John G.]
Verjetno ste že slišali tisto zgodbo o človeku, ki je za svoj življenjski cilj izbral, da bo osvojil točno določeno goro. Ko mu je končno uspelo priti na vrh, je bil hudo razočaran, saj na svetu ni bilo več nobenega kraja, kamor bi si želel iti, njegovo življenje pa je bilo kljub temu še vedno prazno. Podobno je tudi z igralcem ameriškega nogometa, ki osvoji Super Bowl, potem pa pade v depresijo.
To vam govorim zato, ker je bila moja študentska izkušnja zelo podobna tej. Ko sem prišel v zadnji letnik študija, sem pravzaprav dosegel vse, kar me naj bi vsaj po mnenju nekaterih ljudi izpopolnilo. Imel sem pomembne funkcije pri univerzitetnih organizacijah, zabaval sem se, imel dobre ocene in hodil z najlepšimi dekleti.
Vse, kar sem kdajkoli pričakoval in si želel od študentskih let, se je uresničilo – toda ko sem dosegel »vrh gore«, še vedno nisem bil zadovoljen. V mojem življenju je še vedno nekaj manjkalo in nisem več vedel na koga naj se obrnem.
Seveda nihče od mojih prijateljev ni vedel, kaj čutim, saj navzven tega nisem kazal. Smešno pa je dejstvo, da se je kar nekaj fantov iz moje bratovščine celo zgledovalo po meni in so si verjetno želeli, da bi bilo njihovo življenje bolj podobno mojemu. Niso se namreč zavedali, kako prazno je bilo.
V tej bratovščini pa je obstajala še ena druga skupina, katerih člane sem sam poimenoval »Gonjači Svetega pisma«. A čeprav sem se vedno norčeval iz te skupine ter iskal razloge, da jih česa obdolžim, me je v njihovem vedenju nekaj pritegnilo – tega nisem mogel nikakor preboleti, saj so delovali, kot da jim prav nič ne manjka. Vedli so se, kakor da so našli tisto dovršitev v življenju, ki je sam nisem premogel; prepričan sem bil, da so našli smisel življenja.
Isto poletje, ko sem zaključil s šolanjem, so me prijatelji povabili na preučevanje Svetega pisma v njihovo cerkev in še danes sam sebi ne morem pojasniti, zakaj sem se jim pridružil. Verjetno sem bil zaradi svojega stanja bolj odprt za duhovne zadeve kot ponavadi in ko je tisti gospod začel razlagati Sveto pismo, me je popolnoma presunilo. Kar nisem mogel verjeti, kako resnično je bilo vse, kar je bilo v njem napisano in kako se je vse skupaj navezovalo na moje življenje. Pomislil sem: »To je tisto, kar sem iskal.«
Imel sem občutek, kot da nekdo trka na vrata mojega srca, jaz pa mu nočem odpreti. Preveč sem se obremenjeval s tem, kako bi se moji prijatelji norčevali iz mene in na kakšen način bi se moje življenje spremenilo. Bilo me je strah. Toda bolj ko sem razmišljal o tem, bolj mi je Gospod pomagal razumeti, da je vstop v oseben odnos z njim edina prava stvar, ki jo lahko naredim. Zato sem ga nekega dne iskreno prosil, naj vstopi v moje življenje.
Zelo težko bi opisal, kaj se je zgodilo v tistem trenutku oziroma kaj sem doživel v naslednjih letih. Rečem lahko le to, da sem Boga »spoznal« in preko njega odkril pravo dovršitev življenja. V sebi sem občutil nekakšno izpolnjenost, ki je prej nisem poznal; bilo je, kot da bi nekdo zapolnil praznino, ki jo nosim globoko v svoji duši, in ta občutek me vse do danes ni zapustil.
Kasneje sem spoznal, da nisem bil edini, ki je izkusil to izpolnjenost, temveč da Jezus Kristus to ponuja vsakemu človeku. On pravi: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.«1 Jezus nam ponuja osebni odnos z živim Bogom.
Moje življenje je še vedno polno vzponov in padcev ter razočaranj in naporov. Vendar ima smisel, saj ga napolnjuje moja izkušnja z Jezusom.
Sprejetost v izpolnjenem življenju [Robert C.]
V mojem otroštvu je bil zelo priljubljen film Čarovnik iz Oza in vsak dan, ko smo gledali ta film, je bil zame praznik. Morda se tudi vi spominjate te zgodbe? Deklica Dorothy zapusti svoje rodno mesto in zasilno pristane v deželi Oz, kjer ji uspe premagati zlobno čarovnico in tako postane glavna zvezda dežele. Toda kljub vsemu spoštovanju in vsej naklonjenosti, ki ji prebivalci Oza kažejo, ji vseeno ne morejo zapolniti bolečine, ki jo čuti v srcu: želi si namreč domov. A Dorothy kmalu izve, da mora nekako priti do čudovitega Čarovnika iz Oza in zato zbere tri prijatelje, ki jo bodo spremljali. Skupaj se odpravijo na dolgo pot, polno hrepenenja po radostnem srečanju s to mogočno osebo.
Se spominjate, kaj se zgodi, ko ga končno najdejo? Čeprav Dorothy in njeni prijatelji pričakujejo, da bo čarovnik prijazen in skrben mož, jih na cilju preseneti strašen glas jeznega človeka, ki od njih zahteva, da izpolnijo skoraj nemogočo nalogo: nekako morajo priti do metle zlobne čarovnice.
Pa toliko so pričakovali od Čarovnika iz Oza.
Dorothy in njeni prijatelji se zopet podajo novim dogodivščinam naproti in čez nekaj časa jim uspe dobiti omenjeno metlo. Ko že drugič stojijo pred Čarovnikom iz Oza, steče pes Toto do zavese, jo raztrga in za njo se prikaže prijazen starček, ki ni niti malo podoben srditemu čarovniku iz prejšnjega srečanja.
Ko sem odraščal, me je krščanski Bog močno spominjal na Čarovnika iz Oza. Predstavljal sem si ga kot zlobno osebo, ki se prehitro ujezi in ne ve skoraj nič o meni. Tistih nekaj slik, ki sem jih kot otrok videl v cerkvi, mi ga je prikazalo kot oddaljenega in nedosegljivega; podoba Boga, ki sem jo največkrat videval, pa je bila Jezusova smrt na križu – to njegovo dejanje sem dojemal kot veliko darovanje, ki ga je Jezus sprejel proti svoji volji. Prepričan sem bil, da je Bog gledal samo na to, kako se vedem in če se držim njegovih zapovedi ali ne. Bil sem prepričan, da če hočem Boga poznati, se moram najprej dokazati. Lahko si kar predstavljate, kako malo mi je Bog takrat pomenil. Če bi ga moral opisati z eno besedo, ta beseda prav gotovo ne bi bila čudovit.
Toda vse to se je v prvem letu mojega študija spremenilo. Takrat mi je nekdo potegnil zastor z oči in mi prek Svetega pisma prvič v življenju pokazal, kdo Bog v resnici je. Pred tem sem bil prepričan, da je Sveto pismo neumna knjiga, polna bedarij, potem pa sem izvedel, da Bog ni jezen ali zloben, temveč da je popolno nasprotje tega – je namreč ljubeč in usmiljen. On ve, da sam ne morem živeti brez napak in da nikakor nisem zmožen spoštovati njegovih zapovedi brez spodrsljajev. Toda On nas ljubi in je zaradi te ljubezni postal človek in v mojem imenu premagal moč greha.
Spoznal sem, da Jezus Kristus ni moj vzor, temveč tisti, ki je trpel namesto mene; da moja vloga ni posnemanje njegovega trpljenja, temveč uživanje sadu njegovega darovanja. Izvedel sem tudi, da je Jezus umrl po svoji volji ter da je s smrtjo na križu odplačal kazen za moje grehe in nam vsem izkazal svojo popolno ljubezen. S tem dejanjem nam je vsem dal vedeti, da nas on pozna in sprejema takšne kot smo. Sveto pismo pravi: »On [Jezus], ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh,da bi mi postali Božja pravičnost v njem.«2
Spoznal sem, da nas najbolj sprejema tisti, ki se skriva za zaveso in ga moramo sami odkriti. Zato vas pozivam, da odprete oči in spoznate, kako dober je Gospod. Vabim vas, da tudi vi premislite o njegovi ponudbi odpuščanja in sprejetosti.
Smisel v izpolnjenem življenju [Marilyn A.]
Vedno sem imela občutek, da mora imeti življenje smisel. Ne govorim o smislu, ki bi osmislil moje vsakodnevne dejavnosti, kot so pranje in likanje perila (v tem bi človek težko našel globino); poleg tega sem bila prepričana, da življenje ne sme biti vedno resno, saj vsi potrebujemo nekaj časa za zabavo!
Kljub temu pa mora biti življenje nekaj več kot le iskanje dobre zabave, saj zabava nikoli ne more trajati večno. To so le občutki, ki jih ta trenutek čutimo, v naslednjem pa jih že ni več. Pisatelj Ravi Zacharias pravi naslednje: »Če življenje izgubi svoj smisel … potem je brez vsakršne gonilne sile; manjka mu osnovna prvina ali glavni razlog.«
Dolga leta sem preučevala različne filozofije Dostojevskega, Sartra, Nietzscheja, Sokrata in teorije drugih filozofov, saj sem iskala smisel življenja, ki bi bil zgrajen na trdnih temeljih. Vsakih nekaj tednov sem zamenjala svojo filozofijo in tako »preizkušala«, katera bo delovala; toda nobena od teh filozofij mi ni pomagala prebroditi življenjske situacije in težav. Bila sem zelo razočarana in zato se je moje iskanje nadaljevalo.
Prvi, ki mi je to temo osvetlil z lučjo, je bil Dr. David Aikman, mednarodni dopisnik za revijo TIME. Ta človek, ki je končal kar nekaj podiplomskih študijev, je strokovnjak na področju Ruske in Kitajske zgodovine ter komunističnih razmer, deloval je na področju najmanj tridesetih držav, tekoče govori šest jezikov in veliko svojega razmišljanja osredotoča okoli smisla življenja. »Vsak od nas mora imeti dober razlog, da živi, in tega razloga vam ne more nihče povedati, lahko pa ga najdete v Bogu.« Dr. Aikman je v svojem članku predlagal, naj začnemo graditi osebni odnos z Jezusom Kristusom.
Zapisal je: »Ko sem prvič slišal besede Jezusa Kristusa [v Svetem pismu], sem začutil, da so namenjene samo meni, njegove besede so se mi usidrale v srce, saj sem jih razumel približno takole: 'Jaz sem pot do življenja. Če boste sledili meni in mojemu nauku, se bo vaše življenje spremenilo.'« Kasneje je povedal, da če hočemo začeti graditi oseben odnos z Jezusom Kristusom, ga moramo najprej povabiti v svoje srce. Članek je zaključil z naslednjimi besedami: »Lahko vam zagotovim, da se vsakemu človeku, ki stopi na pot z Jezusom Kristusom in naredi ta prvi korak, življenje spremeni na boljše.«
Prav tako kot Dr. Aikman tudi sama izviram iz ateistične družine in prav tako kot on sem tudi sama ugotovila, da so Jezusove besede nekaj nenavadnega. Jezus ljudem ni hotel vsiliti svoje filozofije, temveč nas je hotel pripeljati do nas samih. Zagotovil nam je odpuščanje grehov, osebno vodenje skozi svobodno življenje in notranji mir tudi v najhujših preizkušnjah.
Odločila sem se, da moram Boga, če resnično obstaja, tudi sama spoznati. Toda bila sem nezaupljiva in sem se zato veliko pogovarjala s kristjani ter jih celo izzivala. Hotela sem vedeti, ali obstajajo dokazi, da je Jezus resnično Bog. Zato sem se nekega dne lotila iskrenega preučevanja dokazov o obstoju Boga in o Jezusovi božanski naravi. Število zgodovinskih dejstev in popolnoma logičnih zaključkov me je čisto presenetilo. Takrat sem se začela zavedati, da se moram za nekaj odločiti: Ali bom povabila Boga v svoje srce in mu dovolila, da upravlja z mojim življenjem tako, kot On želi; ali pa bom zaprla to poglavje svojega življenja in nikoli več pomislila na možnost, da Bog resnično obstaja?
Ko sem dokončno preučila vse trdne dokaze o Jezusovi božanski naravi, sem ga prosila, naj vstopi v moje življenje, in še isti dan se je moje iskanje življenjskega smisla končalo.
Dejstvo, da imam lahko osebni odnos z Bogom, me je močno presenetilo, saj sem mu lahko po tem dogodku prav vse zaupala, on pa mi je preko različnih situacij in sprememb v mojem življenju sporočal, da me sliši. Vodil me je po vseh službenih poteh in mi omogočil kariero, ki ima veliko večje razsežnosti in je bolj vznemirljiva, kot sem kdajkoli upala. Postavljala sem mu vprašanja, on pa mi je vedno odgovarjal preko odlomkov Svetega pisma.
Toda ta življenjska sprememba se ne more zgoditi v enem burnem dnevu. Osebni odnos z Bogom je namreč neprekinjeno vzajemno delovanje, ki poteka vsak trenutek našega zemeljskega življenja. Pri meni osebno traja še danes. Življenje kristjana se ne spremeni zato, ker takšen človek postane svetnik, temveč zato, ker Jezus Kristus vstopi v življenje vsakega človeka, ki mu je pripravljen slediti.
Odkar sledim Gospodu, se je v moje srce naselila globoka radost, ki ni podobna ničemur, kar sem do sedaj izkusila. Jezus Kristus je v moje življenje prinesel smisel.
V izpolnjenem življenju …
Izpolnjeno življenje bi moralo biti nabito z dovršenostjo, sprejetostjo in smislom – vse te lastnosti pa lahko prejmemo preko osebnega odnosa z Jezusom Kristusom. Če je že obstajal v zgodovini človeštva kakšen človek, ki bi zase trdil tako mogočne stvari, kot je to storil Jezus Kristus, jih nihče drug kot On ni mogel podpreti z verodostojnimi dokazi. On je trdil, da je Bog, da nam lahko odpusti grehe in da je on edina pot do Boga Očeta, nato pa je vse te trditve podprl s svojim vstajenjem od mrtvih. Jezus je resnično najbolj edinstvena oseba, kar jih je kdajkoli živelo na tem svetu … On je veliko več kot le mogočni učitelj ali prerok.
Sveto pismo pravi, da je Jezus Bog, ki je postal človek – » In Beseda je postala meso in se naselila med nami.«3 On je: »odtis njegovega [Božjega] obstoja.«4 Če povzamemo te besede, bi lahko rekli, da nam je Jezus v sebi razkril pravo božansko naravo. Kako lahko torej začnemo graditi odnos z njim?
Če se človek trudi postati boljša oseba, še ne pomeni, da je vstopil v osebni odnos z Bogom. Na srečo pa si tudi Gospod ne želi, da bi se borili za njegovo naklonjenost. Ste že bili kdaj v vezi, kjer ste se morali nenehno truditi za naklonjenost svojega partnerja? Lahko mi verjamete, da to ni prijetno.
Božja ljubezen do nas je tako pristna in tako goreča, da nam je on sam priskrbel pot do njega… A kljub temu obstaja težava. Obstaja prepad, ki ljudi loči od njega, in ta prepad se imenuje greh (naše samoljubje, ki se izraža v jezi, v zlobnih besedah, nestrpnosti, sebičnosti, pohlepu…). Če ste se kdaj spraševali, zakaj vam Bog ne usliši prošenj in molitev, je tu odgovor na vaše vprašanje. Naš grešna narava nas ločuje od svete narave Boga.
Kaj je torej Bog naredil, da nam je zgradil pot do njega in nam omogočil osebni odnos z njim? Na svet je poslal svojega edinorojenega sina Jezusa Kristusa (utelešenega Boga), ki je prevzel nase težo grehov vsega človeštva in prostovoljno umrl za nas. S tem dejanjem nam je zagotovil popolno odpuščanje in nas naredil dovzetne za njegovo občestvo.
Našo težavo dobro ponazarja zgodba o študentki, ki se je zaradi svojega zločina znašla v sodni dvorani. Sodnik jo je obsodil na 30 dni zapora ali kazen v vrednosti 1000 evrov. Ker je sodnik vedel, da dekle ni imelo dovolj denarja in da si ni moglo privoščiti tolikšnega izostanka iz šole, je stopil po končani obravnavi do nje, si slekel sodniško haljo in ji ponudil svojih 1000 evrov. Zakaj? Kot pravičen sodnik ji ne more spregledati prestopka, ki ga je študentka zakrivila, ker pa je obenem tudi njen oče, se je odločil, da bo v njenem imenu plačal kazen.
Ravno to je tudi Jezus Kristus za nas naredil na križu. Plačal je kazen za naše grehe, v našem imenu je bil pretepen, ponižan, bičan in križan. Sedaj pa nas prosi, da se mi odzovemo na to njegovo daritev in ga povabimo v svoje srce.
Kako lahko zaživimo izpolnjeno življenje
Bog želi, da bi ga mi poznali in izkusili njegovo ljubezen, radost in mir. S tem, ko ga sprejmemo v svoje srce, prejmemo njegovo odpuščanje in začnemo skupaj z njim graditi osebni odnos, ki traja na veke. Jezus pravi: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu (ali k njej).«5
Če si tudi vi resnično želite takšnega življenja, vam predlagamo naslednjo molitev (toda besede niso tako pomembne kot tisto, kar je v srcu):
Dragi Bog. Priznam, da sem grešil proti Tebi. Hvala, ker si s smrtjo na križu prevzel nase vse moje grehe. Želim si prejeti tvoje odpuščanje in živeti v osebnem odnosu s Teboj. Prosim te, da vstopiš v moje življenje kot moj Odrešenik in Gospod. Prosim, daj mi izpolnjeno življenje, ki ga lahko podeliš le Ti.
Če si želite izvedeti kaj več o smislu življenje, si preberite Izvir novega življenja ali kateri drug članek na tej strani.
Pravkar sem povabil Jezusa v svoje življenje (nekaj dodatnih informacij …)
Nisem se še popolnoma odločil in vas prosim, da mi to ponudbo še dodatno objasnite …
(1) Janez 6,35 (2) 2 Korinčanom 5,21 (3) Janez 1,14 (4) Hebrejcem 1,3 (5) Razodetje 3,20
Odlomki iz Svetega Pisma …
»Kdor ima Sina, ima življenje; kdor nima Božjega Sina, nima življenja.« (1 Janez 5,12)
»Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime.« (Janez 1,12)
»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Janez 3,16)
»Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. 9 Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.« (Efežanom 2,8-9)
»Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.« (2 Korinčanom 5,17)
»Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.« (Janez 17,3)
