Zakaj?
Zakaj toliko ljudi zboli za rakom? Zakaj obstajajo potresi, ki uničijo celotna mesta? Zakaj morajo ljudje tako trdo garati, da lahko nahranijo svoje družine?
Verjetno se vsi ljudje v svoji podzavesti pogosto sprašujemo takšna in podobna vprašanja. Toda zakaj si teh vprašanj skoraj nikoli ne postavimo zavestno? Vsi smo tako zaposleni le s svojim življenjem, da se nikoli ne utegnemo ustaviti in vprašati: ZAKAJ?
Potem pa se zgodi nekaj, kar nas prebudi: recimo, da se ločijo naši starši, da nekdo ugrabi našo majhno sosedo, ali da kakšen od naših sorodnikov zboli za rakom. Takšna nesreča nas za nekaj časa prebudi, toda ko se stvar poleže, zelo pogosto zatavamo nazaj v stanje zanikanja in brezbrižnosti. A to stanje traja le do takrat, dokler nas ne zadane nova tragedija ali kakšen drugačen »nesmisel«. Takrat zopet pomislimo: Tu nekaj ni v redu. S svetom je nekaj zelo, zelo narobe. Življenje ne bi smelo biti tako grozno!
ZAKAJ se torej dogajajo slabe stvari? ZAKAJ ni naš svet lepši?
V Svetem pismu najdemo odgovor na ta naš »ZAKAJ«, a tega odgovora ljudje pogosto ne želimo slišati: svet je takšen, kot je, ker smo na nek način ljudje sami prosili zanj.
Vam to zveni čudno?
Kdo ali kaj bi lahko ta svet naredil drugačnega, kot je? Kdo ali kaj bi nam lahko zagotovil svet, v katerem ljudje ne bi nikoli poznali bolečine?
Edino Bog. On bi lahko ustvaril takšen svet, pa ga ne. Vsaj ne v trenutku, ko si želimo in zato se pogosto jezimo nanj. Rečemo si: »Če bi bil Bog vsemogočen in bi nas resnično ljubil, potem svet ne bi bil takšen, kot je!«
Takšne stvari govorimo predvsem zato, ker mislimo, da si bo potem Bog premislil; pravzaprav upamo, da bomo Gospodu zbudili vest in ga s tem prepričali, da ne ravna pravilno.
A kljub vsemu dobimo občutek, da se njega ne da premakniti? ZAKAJ?
Bog se ne pusti premakniti – ne ustvari nam popolnega sveta zato, ker nam daje takšen svet, za kakršnega smo sami prosili: svet, v katerem Boga obravnavamo kot nekaj oddaljenega in popolnoma nepotrebnega.
Poznate zgodbo o Adamu in Evi? Se spominjate, kako sta skupaj užila »prepovedan sad«? Ta sad je bil le začetek ideje, da ljudem ni treba poslušati Boga in živeti s tem, kar nam je namenil; tako sta Adam in Eva začela hoditi po poti, ki vodi stran od Gospoda, saj sta celo upala, da bosta lahko postala takšna kot Bog, brez njegove pomoči. Verjela sta namreč v idejo, da mora obstajati nekaj večjega – nekaj, kar je pomembnejše od Boga samega – nekaj bolj privlačnega od osebnega odnosa z Gospodom. Ta svet, v katerem danes živimo, je nastal kot posledica njune odločitve.
Zgodba o Adamu in Evi pa je pravzaprav zgodba celotnega človeštva, kajne? Kdo od nas ni še nikoli rekel – če že ne naglas, pa vsaj v svojem srcu – Bog, tokrat sem prepričan, da lahko uspem brez tvoje pomoči. To pot bom prehodil sam. A vseeno hvala za tvojo ponudbo.
Vsi smo že kdaj poskusili živeti brez Boga. Toda zakaj to počnemo? Verjetno zato, ker prav tako kot Adam in Eva tudi mi verjamemo v idejo, da je na svetu nekaj, kar je več vredno in bolj pomembno od Boga. Sicer je res, da daje vsak posameznik drugim stvarem prednost, toda ideja je pri vseh enaka: Bog ni tisto, kar je najpomembnejše v življenju. Pravzaprav bi lahko celo življenje živeli brez njega.
Kako pa se Bog odziva na to našo brezbrižnost?
On to dovoljuje in zato lahko ljudje pogosto čutimo posledice lastnih dejanj, ki niso v skladu z Božjo voljo ali pa takšnih dejanj drugih ljudi: umor, spolna zloraba, laž/prevara, žaljenje, prešuštvo, ugrabitev itn. Vse to se da pojasniti z dejstvom, da ljudje Bogu ne odpremo vrat svojega srca in mu ne dovolimo, da bi vodil naša življenja. Večina ljudi trpi le zato, ker ljudje živimo svoja življenja stran od Boga – tako kot nam v danem trenutku paše.
Kako pa Bog gleda na vse to? Ljudje pogosto mislimo, da je Bog čustveno popolnoma otopel, toda to ni res. Pravzaprav bi se mu bolj podal opis nekoga, ki se sočutno sklanja nad nas, da bi nam pomagal; upa, da se bomo obrnili k njemu po pomoč in mu dovolili, da nas popelje v izpolnjeno življenje. Jezus pravi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.«1 Toda nismo vsi ljudje pripravljeni hoditi za Gospodom in zato je Jezus dejal: »Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnaš tiste, ki so poslani k tebi! Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli.« Jezus nas nenehno vabi v osebni odnos z njim: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja.«3
Kaj pa takrat, ko je življenje krivično? Kako naj se odzovemo na grozovite okoliščine, ki nas v življenju prepogosto doletijo in so plod dejanj nekoga drugega in ne nas samih? Kadar imamo občutek, da smo mi žrtve in da je življenje krivično, se spomnimo, kaj vse je moral Jezus pretrpeti za nas. Lahko smo prepričani, da Bog ve, kaj je trpljenje, in razume našo bolečino.
Nihče ne more prestati muk, ki bi se lahko primerjale s tem, kar je moral Jezus pretrpeti za nas. Zapustili so ga najožji prijatelji, tisti, ki mu niso verjeli, so ga zasmehovali, pred križanjem so ga pretepli, bičali in mučili, pribili so ga na križ, tako da so lahko vsi videli njegovo sramoto, na koncu pa je umrl zaradi zadušitve. Čeprav nas je ustvaril, nam je dal vseeno svobodo, da smo ga lahko bičali in križali; tako se je izpolnilo pismo in tako nas je Gospod osvobodil greha. Ta usoda za Jezusa ni bila presenečenje, saj je že vnaprej poznal vse podrobnosti o svojem trpljenju in ponižanju. »Ko je šel Jezus proti Jeruzalemu, je vzel dvanajst učencev na sámo in jim med potjo rekel: 'Glejte, v Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izročen vélikim duhovnikom in pismoukom. Obsodili ga bodo na smrt in izročili poganom, da ga bodo zasmehovali, bičali in križali, toda tretji dan bo obujen.'«4
Zamislite si, kako bi se počutili, če bi vedeli, da se vam bo zgodilo nekaj grozovitega. Jezus se je namreč zavedal čustvenih in fizičnih muk, ki jih bo moral prestati. Tisto noč, ko je vedel, da ga bodo aretirali, se je z najožjimi prijatelji odpravil na goro molit. »S seboj je vzel Petra in oba Zebedejeva sinova. Začel se je žalostiti in trepetati. Tedaj jim je rekel: 'Moja duša je žalostna do smrti. Ostanite tukaj in bedite z menoj!' In šel je malo naprej, padel na obraz in molil: 'Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.'«5 Čeprav je Jezus svojim prijateljem zaupal svojo bolečino, je oni niso mogli povsem razumeti in so zato zaspali. Jezus razume, kako težko je, če mora človek sam skozi bolečino in trpljenje.
Naj povzamem, kaj je o Jezusu zapisal Janez v svojem evangeliju: »Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime«6 »Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.«7
Nikakor ne moremo zanikati dejstva, da moramo ljudje na svetu pretrpeti silne bolečine. Pojasnila za nekatere bolečine lahko najdemo v dejanjih sočloveka, razlogi za druge pa se nam trenutno še izmikajo. Bog nam ponuja samega sebe – ko nam je težko, si želi, da bi vedeli, kako močno je trpel za nas, in da bi se zavedali, da pozna našo bolečino. Jezus je rekel svojim učencem: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.«8 Za naš strah in naše vznemirjenje obstaja več kot dovolj razlogov, toda Bog nam lahko v takšnih časih podari svoj mir, ki je večji kot vse težave, s katerimi se moramo soočiti. Navsezadnje je on Bog – Stvarnik. On je tisti, ki obstaja že od vekomaj in je ustvaril vesoljni svet.
Toda kljub vsej svoji veličini in mogočnosti pozna Bog sleherni delček vsakega posameznika – pozna nas bolj intimno kot kdorkoli drug. Če bomo torej življenje predali njemu in se v vsaki težavi obračali nanj, nas bo obvaroval hudega. Jezus pravi: »To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.«9 Jezus je šel v največjo grožnjo – smrt – in jo premagal. Če položimo svoje zaupanje vanj, nam bo pomagal prebresti vse težavne okoliščine tega življenja in nas povedel v večno življenje po smrti.
Skozi to življenje gremo lahko z Božjo pomočjo ali pa brez nje. Jezus je molil k svojemu Očetu z naslednjimi besedami: »Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal. In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.«10
Če želite izvedeti, kako lahko vstopite v osebni odnos z Bogom, si lahko preberete članek: Kako osebno spoznati Boga.
Kako začeti osebni odnos z Bogom …
(1) Matej 11,28 (2) Matej 23,37 (3) Janez 8,12 (4) Matej 20,17-19 (5) Matej 26,37-39 (6) Janez 1,10-12 (7) Janez 3,17;16 (8) Janez 14,27 (9) Janez 16,33 (10) Janez 17,25-26
