Kdo
To je nadaljevanje članka z naslovom Nekaj.
Ugotovili smo, da obstaja Nekaj večnega, nekaj, kar je prisotno že od nekdaj in nima začetka. Če ima ta Nekaj kakšne potrebe, lahko zanje poskrbi sam. Za obstoj ne potrebuje ničesar drugega. Ustvariti ne more ničesar sebi enakega ali močnejšega. Nobena stvar, ki je ustvarjena, ni večna. To pomeni, da Nekaj večnega ne more ustvariti še česa večnega. Ta Nekaj bo vedno mogočnejši kot vse ostalo.
Bi utegnil obstajati več kot en primerek Nečesa večnega? Morda. Denimo, da je prvotno obstajalo pet večnih stvari. Če bi bilo to res, bi bile torej te stvari popolnoma enakovredne glede na čas in moč. Nobena ne bi imela začetka, vse bi bile večne in vse bi bile zmožne narediti, vse kar se narediti da. Znova lahko vidimo, da je v resnici bistvena kvaliteta in ne kvantiteta. Kaj torej vemo o tej Večni stvari/teh Večnih stvareh? Vemo, da ta Nekaj ni povsem sam. Obstaja tudi Nekaj drugega. Vi, na primer. Zdaj se morate vprašati, ali ste tudi vi primerek Nečesa večnega oziroma ena od mnogih Večnih stvari? Če ste, potem nimate začetka, nimate potreb, ki jih ne bi mogli zadovoljiti, poleg tega pa lahko storite vse, kar je mogoče storiti. Ste mar res vse to? Če je vaš odgovor ne, potem zagotovo niste Nekaj večnega ali ena od Večnih stvari, temveč ste Nekaj drugega.
Vrnimo se k naši veliki, temni, prazni sobi. Tokrat predpostavimo, da sta v njej molekula vodika in molekula dušika. Za oblikovanje argumenta denimo, da sta molekuli Večni stvari. Molekuli torej obstajata že od nekdaj in lahko naredita vse, kar je možno narediti.
Ker sta v sobi povsem sami, se odločita, da bosta ustvarili Nekaj drugega. Pa se lahko vodik in dušik sploh karkoli odločita? Če sta res Večni stvari, potem lahko zagotovo tudi sklepata odločitve.
Razmislite. Če želi Nekaj večnega karkoli spremeniti, se mora za to dejanje najprej odločiti. Nekaj večnega obstaja že od nekdaj in nikoli ni bilo odvisno od drugih stvari. Ne le to, ta Nekaj je bil edina stvar, ki je vedno obstajala. Kaj to pomeni? To pomeni, da se brez njegovega posredovanja ne more odviti noben dogodek.
Nekaj večnega je vse, kar obstaja in pika. Nekaj večnega je tudi edina stvar, ki lahko odpravi svojo osamljenost. Ni je sile, ki bi lahko obstajala izven Nečesa večnega, saj je ta Nekaj edino, kar obstaja. Če sta torej molekuli vodika in dušika Večni stvari, ju ne more usmerjati nobena zunanja sila. Sta namreč edino kar obstaja, edina obstoječa sila.
Kot edina sila na tem svetu sta le molekuli tisti, ki lahko odpravita svojo osamljenost. Nič drugega ne more kar tako, po naključju vplivati nanju in ju pripraviti do tega, da bi ustvarili Nekaj drugega.
A zakaj Nekaj drugega ne more nastati kar tako, po naključju? Da bi se to lahko zgodilo, bi moralo biti »naključje« močnejše od omenjenih molekul, ki pa sta, kot smo že omenili, vse, kar obstaja in lahko naredita vse, kar se narediti da. »Naključje« je v našem primeru Nekaj drugega in kot tako ne more biti močnejše od Nečesa večnega. Na tej stopnji Naključje pravzaprav sploh ne obstaja.
Če je Naključje nekaj, kar je izven Nečesa večnega, potem lahko obstaja le, če se slednji tako odloči. Poleg tega bi bilo Naključje Nečemu večnemu podrejeno v vsakem primeru – četudi bi ga Nekaj večnega dejansko ustvarilo.
Nastanek Nečesa drugega je torej vedno posledica moči in VOLJE Nečesa večnega. Naključje lahko Nekaj drugega ustvari le, če je samo nastalo pred njim. Samo Naključje pa ne more nastati po naključju. Oblikovati ga mora volja Nečesa večnega.
Kaj nam to pove o naših molekulah vodika in dušika? Da nista le Večni stvari, temveč tudi večni osebi. Imata namreč voljo, kar pa pomeni, da morata imeti tudi sposobnost odločanja. Imata torej osebnost.
Pa ponovimo. Zakaj mora imeti Nekaj večnega sposobnost odločanja? Še enkrat pomislite na prazno sobo, v kateri sta le molekuli vodika in dušika. Ti molekuli sta Nekaj večnega. V sobi obstajata le onidve in tako je že od nekdaj.
Obstajata povsem neodvisno od vsega drugega in za preživetje ne potrebujeta ničesar. Če torej ustvarita Nekaj drugega, tega ne bosta naredili iz nuje (torej ne nagonsko, kot to za preživetje počnejo živali). Prav tako se to ne bo zgodilo po naključju – razen če najprej ustvarita Naključje. Naključje je sila, vendar pa je Nekaj večnega (dve molekuli) edina sila, ki obstaja.
Pa nadaljujmo. Molekuli ne moreta biti stroja. Stroj namreč sestavi in usmerja neka zunanja sila, molekuli (Nekaj večnega) pa sta edina sila na svetu in ni je sile, ki bi obstajala izven njiju.
Če torej molekuli v sobi ustvarita Nekaj drugega, mora razlog za njuno dejanje priti iz njiju, saj druge sile ne obstajajo. Znotraj sobe pa, kot smo že omenili, ne obstaja nič drugega razen že večkrat omenjenih molekul.
Molekul vodika in dušika nihče ne usmerja in nista pod vplivom nagona, naključja, nujnosti ali volje drugih. Karkoli naredita, naredita iz lastnih razlogov.
Če se torej odločita ustvariti Nekaj drugega, je lahko razlog za to dejanje le njuna volja, v kolikor pa se za omenjeno dejanje ne odločita, bosta na tem svetu za vedno ostali sami – tako bosta vedno obstajali le ti dve molekuli. Za stvarjenje Nečesa drugega potrebujeta več kot le moč. V nekem trenutku (drugačnem od vseh trenutkov, v katerih sta molekuli obstajali sami) morata sprejeti odločitev, da želita to moč uporabiti za oblikovanje Nečesa drugega. Brez volje (podobno kot pri teniških žogicah, o katerih smo že govorili) svoje moči nikoli ne bi uporabili za stvarjenje Nečesa drugega, temveč bi jo porabili le za nadaljevanje lastnega obstoja, s tem pa bi za vedno ostali sami.
Nekaj večnega je vedno obstajalo v samoti. Da bi se to spremenilo, bi moral znotraj Nečesa večnega obstajati nek razlog. Katerakoli druga stvar lahko obstaja zgolj po zaslugi Nečesa večnega – torej zato, ker se je Nekaj večnega odločilo končati svojo samoto.
Nekaj večnega je bilo nekoč edina stvar na svetu, zato lahko Nekaj drugega obstaja le, če razlog za njegovo stvarjenje pride iz Nečesa večnega. Pa vendar vemo, da dejansko obstaja tudi Nekaj drugega. Glede na to lahko sklepamo, da je Nekaj večnega sposobno sprejemati odločitve o tem, kdaj bo uporabilo svojo moč. Potemtakem se je sposobno tudi odločiti, ali bo poleg sebe ustvarilo še Nekaj drugega. Če ima voljo, ima Nekaj večnega tudi osebnost, kar pa pomeni, da je Nekaj večnega dejansko Večni nekdo.
Te Večne osebe ne vodi nagon, saj nima potreb in tako ali tako ne more prenehati obstajati. Poleg tega ta Večni nekdo ne ustvarja po naključju, razen če je to Naključje del njegove volje. Naključje je namreč sila, ki lahko obstaja le, če jo ustvari Nekaj večnega. Omenimo še, da Večni nekdo ni stroj. Ni je sile ali stvari, ki bi lahko usmerjala njegova dejanja ali ga v karkoli prisilila.
Če želite nadaljevati z branjem te razprave, si oglejte članek Kdo 2.
Kako začeti osebni odnos z Bogom …
