Kdo 2
To je nadaljevanje članka z naslovom Kdo.
Prišli smo do zadnjega v seriji štirih člankov, ki se začne z razpravo "Je kdaj obstajala popolna praznina?". Drugi v seriji je članek "Nekaj", temu pa sledita članka "Kdo" in članek, ki ga ravnokar prebirate.
Poglejmo si glavne ugotovitve, do katerih smo prišli doslej:
(1) Popoln nič ni nikoli obstajal. Če bi Popoln nič kdaj dejansko obstajal, bi obstajal še danes. A vendarle na svetu obstaja veliko stvari. Ena od njih ste na primer tudi vi.
(2) Ker Popoln nič ni nikoli obstajal, torej ni bilo trenutka, ko ne bi obstajalo vsaj nekaj, kar smo poimenovali Nekaj večnega. Nekaj večnega nima začetka ali konca, nima potreb, ki jih ne bi moglo zadovoljiti, naredi lahko vse, kar se narediti da, poleg tega pa bo vedno nad vsemi svojimi stvaritvami.
(3) Nekaj večnega ni stroj, ki bi ga nadzirala ali usmerjala zunanja sila, poleg tega pa Nekaj večnega ne ustvarja iz kakršnekoli potrebe, saj potreb nima. Da bo Nekaj večnega ustvarilo Nekaj drugega, se mora za to dejansko odločiti, kar pa pomeni, da ima voljo. Iz tega lahko sklepamo, da gre za osebo in da je Nekaj večnega torej dejansko Večni nekdo (teh oseb je lahko tudi več).
Nadaljujmo, kjer smo ostali. Kaj še lahko sklepamo o tej Večni osebi? (Na tem mestu moramo namesto besede "Nekaj" začeti uporabljati izraze "Nekdo", "On" ali "Večni", saj gre dejansko za osebo – torej ne "Nekaj večnega", temveč "Večni nekdo". V razpravi bo ta "Nekdo" moškega spola, čeprav spol za dosego bistva te serije člankov ni pomemben).
Ker Večni nekdo nima potreb, ki jih ne bi mogel zadovoljiti, lahko obstaja brez okolja. Bil je čas, ko razen Njega ni obstajalo popolnoma nič. Kakršnokoli okolje bi bilo izven Njega, kar pomeni, da bi ga moral najprej nekdo ustvariti – ustvariti bi ga moral ravno On, saj je On vse, kar obstaja.
Povsem verjetno torej ta Večni nekdo presega meje tostranstva. To pomeni, da lahko obstaja izven prostora in časa, saj ga nič od tega ne omejuje. Prisoten je že od nekdaj, torej je izven časa, prav tako pa za obstoj ne potrebuje okolja, kar nam da vedeti, da je izven prostora. Ker presega tako prostor kot čas, je mogoče, da je Večni nekdo neviden. Vsaka vidna stvar namreč zaseda prostor. Kako naj nekaj ali nekoga vidimo, če pa obstaja izven prostora? Večni nekdo je torej najverjetneje neviden in lahko obstaja brez oblike ali telesa.
Za potrebe te razprave denimo, da se Večni nekdo odloči ustvariti Nekaj drugega – ali raje Nekoga drugega. Odloči se, da bo ustvaril Nekoga drugega, ki mu bo v nekaterih pogledih podoben. Kot On se bo tudi Nekdo drug zavedal svojega obstoja, brez česar ne bi mogel imeti lastne volje. Nekdo drug je torej samostojna osebnost in ima voljo.
Kaj pa lahko sklepamo o tem Drugem? Bo obstajal izven časa? Ne, saj ne bo obstajal že od nekdaj. Imel bo svoj začetek in bo torej živel znotraj časa.
Ne pozabite, da je Večnemu vse, kar ustvari, podrejeno z vidika prostora in časa. Temu se na noben način ne da izogniti. Četudi bi Nekdo drug živel neskončno dolgo, bi bil njegov začetek še vedno znotraj časa. Njegova časovna premica bi bila pravzaprav del [neskončne] časovne premice Večnega.
Kaj pa prostor? Bo Nekdo drug omejen glede na prostor? Seveda. Le Večni nekdo lahko obstaja brez kakršnegakoli okolja. Nekdo drug bo torej za obstoj potreboval okolje – a kakšno? Predstavljajte si, da je prostor podoben času. Nekdo drug obstaja znotraj časovne premice Večnega. Podobno bo torej vedno obstajal tudi znotraj njegove "prostorske premice".
Večni nekdo presega meje prostora in je zato lahko kjerkoli v prostoru, prav tako kot je lahko kjerkoli v času. Nekdo drug, ki ga bo Večni nekdo ustvaril, bo tako obstajal znotraj časa in prostora svojega stvarnika.
Prišli smo torej do tega, da imamo Večnega in Nekoga drugega. Vendar pa se pojavi še ena težava. Nekdo drug Večnega ne more videti, saj ta Večni nekdo ne zaseda prostora, temveč ga povsem presega.
Nekdo drug torej Večnega ne more zaznati. Kaj mora Večni nekdo potemtakem storiti, če želi, da ga bo Nekdo drug lahko zaznal? Nekako se mora ustaliti nekje v prostoru in času. Pa je to sploh mogoče?
Se ne spomnite? Če se nekaj da narediti, lahko to naredi prav Večni nekdo. Potemtakem bi lahko poskrbel, da bi ga bil Nekdo drug zmožen zaznati. A kako?
Prisotnost nekoga navadno zaznamo s pomočjo vida, voha, tipa, okusa in sluha. Po tej teoriji bi lahko Večni nekdo Nekomu drugemu podaril možnost vida ali sluha. Pred njim bi se nato lahko (1) pojavil v vidni obliki, (2) z njim spregovoril ali (3) storil oboje hkrati. Na tak način bi se lahko ustalil v nekem prostoru in času, Nekdo drug pa bi ga lahko zaznal.
Zdaj že vemo, da je bil Nekdo drug ustvarjen in je zato omejen – tako prostorsko kot tudi časovno. Ne glede na njegov zunanji videz ali krinko pa se ga da vedno zaznati v času in prostoru.
Vse kar mora Večni nekdo storiti, je, da zavzame enako obliko, kot jo je dal Nekomu drugemu in Nekdo drug ga bo lahko zaznal.
Zastavlja pa se nam naslednje vprašanje: če se Večni nekdo ustali v prostoru in času z namenom, da bi ga Nekdo drug lahko zaznal, ali bo njegova utelešena oblika ves Večni nekdo? Ne! Razkriti del še zdaleč ne bi bil celotni Večni nekdo. In čeprav bi lahko o Sebi razkril marsikaj – torej tudi tisti del izven prostora in časa –, ga Nekdo drug vseeno ne bi mogel popolnoma razumeti ali spoznati v celoti.
Zanimivo je dejstvo, da je zgoraj opisani scenarij dejansko enak zapisom v Svetem pismu. Ljudje smo kot večkrat omenjeni Nekdo drug – omejeni smo tako prostorsko kot časovno. Večni nekdo pa je Bog. V prostoru in času se je ustalil v podobi Jezusa Kristusa. Za nadaljnje informacije, si preberite spodnje izseke …
1. Večni nekdo je Bog. Vedno je in bo obstajal.
Preden so se rodile gore, preden si kakor v porodnih bolečinah rodil zemljo in svet, od vekomaj do vekomaj si ti Bog. (Psalmi 90,2)
Mar ne veš, ali nisi slišal: GOSPOD je večni Bog, Stvarnik koncev zemlje. Ne omaga in ne opeša, njegova razumnost se ne da raziskati. (Izaija 40,28)
Tako govori GOSPOD, Izraelov kralj, in njegov odkupitelj, GOSPOD nad vojskami: Jaz sem prvi in jaz sem poslednji, razen mene ni Boga! (Izaija 44,6)
GOSPOD pa je resnični Bog, živi Bog in večni Kralj. (Jeremija 10,10)
Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Preden se je Abraham rodil, jaz sem.« (Evangelij po Janezu 8,58)
Jezus Kristus je isti, včeraj in danes in na veke. (Pismo Hebrejcem 13,8)
Jaz sem Alfa in Omega, govori Gospod Bog, on, ki je, ki je bil in ki pride, vladar vsega. (Razodetje 1,8)
Jaz sem Alfa in Omega, Prvi in Zadnji, začetek in konec. (Razodetje 22,13)
2. Bog je neviden.
Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil. (Evangelij po Janezu 1,18)
Bog je duh. (Evangelij po Janezu 4,24).
Kralju vekov pa, neminljivemu in nevidljivemu, edinemu Bogu čast in slava na veke vekov. (1. pismo Timoteju 1,17)
Blaženi in edini vladar, kralj nad kraljujočimi in Gospod nad gospodujočimi, ki ima edini nesmrtnost, ki biva v nedostopni luči in ga noben človek ni videl in ga ne more videti (1. pismo Timoteju 6,15-16)
3. Bog je lahko kjerkoli, pa vendar se razlikuje od nas.
Kam naj grem pred tvojim duhom, kam naj zbežim pred tvojim obličjem? Če se povzpnem v nebesa, si tamkaj, če si pripravim ležišče v podzemlju, si zraven. (Psalmi 139,7-8)
Bog, ki je ustvaril vesolje in vse, kar je v njem, on, ki je neba in zemlje gospodar, ne domuje v svetiščih, ki jih je zgradila človeška roka. Njemu sploh ni potrebno, da bi mu stregle človeške roke, temveč sam vsem daje življenje in dihanje in vse. Iz enega je ustvaril ves človeški rod, da bi napolnil vse obličje zemlje in ljudem odmeril čase in meje bivanja, da bi Boga iskali in se morda do njega dotipali in ga našli, saj ni daleč od nikogar izmed nas. (Apostolska dela 17,24-27)
4. Bog lahko naredi vse, kar se narediti da.
Ali je za GOSPODA kaj pretežko? (Geneza 18,14)
Naš Bog je v nebesih, vse, kar mu ugaja, je storil. (Psalmi 115,3)
Kajti jaz sem Bog in drugega ni, pravi Bog, in ni ga kakor jaz. Od začetka oznanjam konec, od davnine to, kar se še ni zgodilo. Pravim: Moj sklep obvelja in vsako svojo željo izpolnim (Izaija 46,9-10).
„Pri Bogu je vse mogoče“. (Evangelij po Mateju 19,26)
“Bogu namreč ni nič nemogoče.” (Evangelij po Luku 1,37)
5. Bog se lahko ustali v prostoru in času. Razkrije se nam lahko, če prevzame človeško obliko.
V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. …In Beseda je postala meso in se naselila med nami. (Evangelij po Janezu 1,1; 1,14)
Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke, to vam oznanjamo: Besedo življenja. In življenje se je razodelo in videli smo ga. Pričujemo in oznanjamo vam večno življenje, tisto, ki je bilo pri Očetu in se nam je razodelo. (1. Janezovo pismo 1,1-2)
Ta je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva, kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. (Pismo Kološanom 1,15-16)
On je odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja. (Pismo Hebrejcem 1,3)
To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu. Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. (Pismo Filipljanom 2,5-8)
6. Ko se Bog ustali v prostoru in času, se nam ne razkrije v celoti. A vendar je to še vedno On.
“Oče je večji od mene” (Evangelij po Janezu 14,28)
„Jaz in Oče sva eno.“ (Evangelij po Janezu 10,30)
„Kdor je videl mene, je videl Očeta.“ (Evangelij po Janezu 14,9)
Bi radi spoznali tega Boga? Poglejte kako …
Kako začeti osebni odnos z Bogom …
